»Bil je neke vrste rocker pred svojim časom.«

»Kajuhu sem poskušal zlesti pod kožo, ne samo prerisovati njegove fotografije.«

»Je sproščen, moram pa reči, da ni zabaven, nihče se ne bo po tleh valjal, ko ga bo bral, bo pa marsikdo izvedel kaj novega in zanimivega ali pa nekaj, kar je že vedel in pozabil.«

»Tri mesece sva dobesedno živela s Prešernom. Lahko rečem, da je bil France najin tretji sopotnik doma, pri družini, v postelji, pri zajtrku, kosilu.«

»Bunker in Magnus najbolje zvenela v hrvaščini.«

»Čeprav sem Slovenec, ki ne jamra, je bil ta strip zame kar težavna naloga. Mislil sem, da grem na Triglav, potem pa je na sredi poti padla gosta megla. Ko se je razkadila, sem se znašel v Himalaji. In še vedno je bilo treba priti na vrh.«

»Rekel je, zdaj bosta morala narediti pa še knjigo za odrasle, tisto 'ta hudo' o Prešernu.«

»S to razstavo smo ga želeli umestiti tja, kamor sodi – med klasike slovenske literature, tako da nobena politika v prihodnje ne bo nikoli v dvomih, ali ga častiti ali ne. Ne pripada ne levim ne desnim, ne pripada samo Šoštanju in ne samo Sloveniji, ampak je to pesnik upora evropskega formata.«

»Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govorili o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo od nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.«